V predstavi bodo nastopili člani Mariborskega društva za cerebralno paralizo Sonček, zaposleni v Varstveno-delovnem centru Sonček Maribor in v Stanovanjski skupini Sonček Pragersko.

Na odru se bodo vživeli v kraljestvo kralja Leona, kjer je vse v najlepšem redu, dokler se njegov sin ne zaljubi v dekle iz podzemlja, ki je drugačno : zna razumljivo govoriti, hoditi po dveh nogah in vtakniti nit v šivanko. Kralj to ljubezen prepove in zaljubljenca ubežita v edini kraj, kjer sta lahko srečna - v smrt. A to še ni konec, napovedujejo sodelujoči v predstavi, saj se kralj pokesa in iz njunih src priredi razstavo. Ko razkrije, da so od sedaj naprej v njegovem kraljestvu vsi enaki, saj so tudi srca vseh enaka, se zgodi čudež.

S predstavo, je včeraj povedala predsednica Mariborskega društva za cerebralno paralizo Sonček Lidija Šestak Zorič, so želeli obuditi pred desetimi leti zelo aktivno gledališko skupino Varstveno-delovnega centra Sonček Maribor, ki je za eno od svojih predstav 2001. celo prejela izredno zlato značko spremljevalnega programa Borštnikovega srečanja, kasneje pa zaradi "neugodne" denarne situacije, v kateri se je znašla, ugasnila. "Pri 'vzdrževanju' kulturne dejavnosti med našimi člani predstavljajo odločilni moment seveda tudi finančna sredstva, zato nam je prav EPK omogočil, da smo lahko našo dolgoletno željo realizirali. Verjamemo, da bo predstava zaradi svoje čudovite izvirne literarne podlage, odlične avtorske glasbe in scenske izvedbe pri gledalcih pustila želeni pečat. Na delu so bili namreč sožitno uspešni kulturni strokovnjaki, ljudje s posebnimi potrebami z redko priložnostjo sodelovanja na takih projektih, in tisti, ki se profesionalno ukvarjajo s 'Sončki'," je še dejala.

Vilčnik, ki se je pred pisanjem scenarija s 'Sončki' srečal, da bi se pozanimal, kaj kdo zmore, je včeraj pojasnil, kako je dela s "hendikepiranimi" vajen, saj vsako leto sodeluje z učenci mariborske osnovne šole Tone Čufar, "ki imajo tudi sami hendikep - da niso odrasli. Živimo v svetu tisočerih različnosti. Ene so bolj sprejemljive kot druge. Naše 'napake' skorajda ne določamo več sami in bolj težimo k popolnosti paketa kot vsebine. A to ni glavna tema sveta. Kaj pa, če je ta superiornost samo napihnjen mit? Ali ni važna količina sreče, ki jo človek dejansko lahko doživi? In kdo bi mogel presoditi, ali dandanašnji popolni človek bolj uživa v svoji koži kot tisti, ki je nekoč v kožuhu glodal kosti v votlini? Vsekakor je nekaterim dano 'več'. In prav o tem več govori Razstava src. Še posebej pa o tistemu 'manj'. Dogaja se v kraljestvu, kjer je čudnost odvisna od konteksta tistega, ki jo kot vladar zapoveduje. Tam motnje, ki v realnem svetu na neki način odtujujejo ljudi, doživijo svoj razcvet. Zatirani pa so tisti, ki za nas veljajo kot 'popolni' - ali še bolj kruto - rečeno 'normalni'. Normalnega namreč ni, je le dobro srce in želja po sožitju. Čudni so tisti, ki živijo v podzemlju svojih strasti, ki jih ženejo k nepravilnim dejanjem. V ogledalu, ki je nastavljeno v tej gledališki igri, se bomo prepoznali vsi in upam, da zamislili o tem, kar hodi vštric nas že ves čas, mi pa smo se navadili to ignorirati. Najlažje je namreč biti fijakerski konj! Srca pa so ista in ko jih damo na plano, ne moreš razbrati, katero je poganjalo popolnost in katero se je zatikalo zaradi nesprejete drugačnosti," razmišlja pred predstavo. Glasba, napisal jo je Gregor Stermecki, je intuitivna in se z zgodbo zlepi kot fino lepilo, opisuje Vilčnik, kostumi nastopajočih pa so kreirani tako, da prekrijejo njihove invalidske vozičke.

"V mariborskem Sončku smo lutkovne in gledališke predstave že delali, snemali filme, imeli glasbeno skupino The Kripls, prav tako imamo svojega 'hišnega' pesnika Luko Prosnika, ki je doslej izdal že šest pesniških zbirk. Ker sledimo ideji o integraciji, so tudi tokrat člani naše gledališke skupine osebe z invalidnostjo in take brez nje. Člani z invalidnostjo imajo namreč v življenju manj priložnosti za vključevanje v družbo, skozi participacijo v umetnosti pa razvijajo retorične in komunikacijske sposobnosti, pridobivajo nove izkušnje, krepijo samozavest, izražajo svojo kreativnost in samoiniciativnost, odkrivajo, razvijajo svoje talente, pilijo veščine svojega javnega nastopanja, premagujejo tremo, razvijajo pozitivno samopodobo, spoznavajo lastne sposobnosti in sprejemajo odgovornost (kot je denimo to, da prihajajo točno na vaje) ..." je včeraj povedala vodja Enote VDC Zveze Sonček Maribor Zlatka Ornik.

Želijo si, da bi - nekatere predstave so lahko ponovili tudi po 150-krat - tudi Razstavo srca zaigrali več kot načrtovanih dvakrat, vendar, izpostavljajo, gre pri tem za vprašanje financ, pa četudi s predstavo herojsko ilustrirajo, da ustvarjalnost ni le ekskluzivna kulturna dejavnost določenega dela družbe in da tudi lastnosti oseb s posebnimi potrebami niso ekskluzivne.

TAJA KORDIGEL