LjudjeSončka

Erna zase pravi, da je hvaležna za dar življenja in ga rada živi, četudi je kdaj težko. Je realno optimistična, pogumna in vztrajna. Strah jo je samote in osamljenosti.

Rojena je v Mariboru in še vedno tu živi. Že od rojstva je bila zaradi svoje drugačnosti zelo lepo sprejeta. Šolo je začela z vstopom v prvi razred osnovne šole Zavoda za usposabljanje invalidne mladine Kamnik, kar v otroštvu ni najbolj razumela, zakaj je tako. Prizna, da ji je bilo prvih nekaj let šolanja zelo težko ter da je veliko prejokala, a hkrati je bila ob koncih tedna najsrečnejša punčka na svetu.

Ko je čas mineval, se je počasi navadila na internatno življenje ter spletla veliko prijateljstev. Najizrazitejši spomin iz osnovne šole je izlet v Pariz, kjer je poleg tega, da je hotela postati pevka, profesorica slovenščine ter knjižničarka, tudi ugotovila, da bi rada spoznavala svet in potovala po njem.

Po končani osnovni šoli se je vpisala na srednjo upravno-administrativno šolo za upravnega tehnika, ki jo je uspešno zaključila. Iz tega obdobja se najbolj spominja izleta po koncu vsakega šolskega leta v Žužemberk na Dolenjskem, katerega spomine še dandanes rada obuja. Srednjo šolo je sicer preživela med knjigami in zvezki, konec tretjega letnika pa si je našla družbo, s katero so redno odhajali ven v lastni režiji.

Študij je nadaljevala na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, kjer so ji pri vpisu in obiskovanju predavanj pomagali starši. Prvi letnik študija ji je bil zelo naporen, saj fakulteta ni bila prilagojena za gibalno ovirane osebe. Spoprijateljila se je s študentko, ki ji je spontano pomagala. Šola pa ji je čez čas, ko je izvedela zanjo, poslala dopis, v katerem je pisalo, na koga naj se obrne, če bo imela v času študija kakršne koli težave.

Leta 2004 je uspešno diplomirala z diplomsko nalogo »Načrtovanje potovanja za osebe s posebnimi potrebami«. Kmalu po tem si je našla prostovoljno delo na društvu Sonček Maribor, leta 2005 pa se je tudi redno zaposlila. Prav tako je leta 2006 opravila vozniški izpit in s tem postala še bolj samostojna.

Ima veliko hobijev, ki jih redno opravlja. Med njimi najbolj izstopajo plavanje in jahanje, branje ter ustvarjanje in sestavljanje puzzlov. Pri ljudeh najbolj ceni razumevanje, spoštovanje, empatijo in pripravljenost pomagati. Tudi sama zelo rada pomaga, če ji je le v moči.

Ko ima možnost, zelo rada potuje in izletnikuje, saj jo to dodatno napolni s svežo energijo. Njeni cilji za prihodnost so, da ostane zdrava in ohranja dobro psihofizično kondicijo. Takoj ko se ji ponudi priložnost, bi rada znova obiskala Nizozemsko, po več kot 30 letih pa tudi Pariz. V njenem planu je tudi sosednja Italija (Milano, Toskana, Sardinija).

Štefi zase pravi, da je borbena, do česar jo je pripeljalo težko življenje. Zaradi svojega karakterja je pristna, včasih malo preveč neposredna, ne prenese krivic ter se sprejema točno takšno, kot je. Njen zvesti življenjski spremljevalec je električni voziček, za katerega pravi, da deluje kot njene noge ter ji omogoča čim bolj polno in brezskrbno življenje.

Šolanje je začela v Stari Gori v Kamniku, ga nadaljevala v Vipavi ter se kasneje vrnila nazaj v Kamnik. Njeno veliko veselje je šport – kar 25 let je igrala boccio, dvoransko balinanje za invalide, pri katerem zdaj sodeluje kot trenerka. Navdušujeta jo tudi šah in pikado.

Živi sama s psičko Piko ob pomoči osebne asistence. Zelo je aktivna v dobrodelni trgovini Sonček. Je odprta oseba, ki rada pomaga ljudem v stiski s pogovorom.

Njeni hobiji so rože, keramični angelčki, risanje, slikanje in fotografiranje. Navdihuje jo misel, da se vse da, če se hoče. Izpolnjuje jo nasmejan obraz nekoga, ki je v duši žalosten.

Živi po motu, da se moramo vse življenje učiti in imeti radi sebe, saj bomo le tako lahko imeli radi tudi druge. Zelo veliko ji pomeni spoštovanje sočloveka ter to, da so ljudje sposobni reči prosim, hvala in oprosti.

Zoran zase pravi, da je prijazen in komunikativen. Je eden od dvojčkov.

Osnovno šolo je končal na Osnovni šoli Gustava Šiliha v Mariboru, nadaljnje šolanje pa na Srednji živilski šoli v Mariboru, ki jo je tudi uspešno končal.

Je vseživljenjski popotnik in je doslej obiskal že kar nekaj dežel, med katerimi najbolj izstopajo Pariz, Kuba, Nizozemska, Rusija in Kreta.

Že tri leta živi sam. Zase pravi, da je bil njegov prelomni trenutek, ko je čisto sam s pomočjo agencije leta 2004 potoval na Kubo.

Med hobije prišteva kolesarjenje, gledanje filmov in branje. Precej pri srcu so mu kriminalni romani, še posebej Tadej Golob in Avgust Demšar.

V življenju mu največ pomenijo zdravje, druženje in prijateljstva. Za prihodnost si želi še naprej uspešno samostojno življenje ter morda spoznati tudi punco.