Youtube
| Dan odprtih vrat terapevtskega jahanja |
 |
 |
 |
|
Srečanje je bilo organizirano z namenom, da vsem zainteresiranim za terapevtsko jahanje ponudi informacije in praktičen prikaz tega programa, že sodelujočim pa omogoči pridobitev novega znanja, individualne pogovore s hipoterapevti in ostalimi strokovnjaki in nenazadnje izmenjavo izkušenj z drugimi uporabniki in njihovimi starši. Predavateljica - hipoterapevtka ga. Monika Zadnikar in naša dolgoletna sodelavka - hipoterapevtka ga. Anka Bartol, kakor tudi predsednica društva ga. Lidija Šestak Zorič in še nekateri sodelujoči pri organizaciji dogodka, smo se zbrali že kakšno uro pred pričetkom srečanja. Kmalu je bilo vse nared in prizorišče srečanja je bilo iz minute v minuto bolj polno ljudi, ki so se odzvali našemu povabilu.Predavanje se je v prostoru Turistične kmetije Kovačič začelo s pozdravnim nagovorom predsednice društva, ge. Lidije Šestak Zorič. V nekaj stavkih so nas pozdravili tudi ga. Andreja Pehnec - ortopedinja, ga. Sonja Kerhe - organizatorka terapevtskega jahanja in tamkajšnji gospodar, g. Mihael Kovačič st. . Predavanje je potekalo v sproščenem vzdušju, opaziti je bilo zanimanje staršev, saj so sodelovali s pripombami in vprašanji. Medtem so se naši otroci bolj ali manj zabavali: nekateri v sosednjem prostoru pod vodstvom animatorjev, drugi pa zunaj na igralih, seveda prav tako pod nadzorom. Sledil je praktičen prikaz terapevtskega jahanja v jahalni dvorani Jahalne šole Mihael Kovačič. Ob dokaj hladnem in vetrovnem vremenu je bila jahalna dvorana še kako dobrodošla. Veliko otrok je želelo preizkusiti terapevtsko ježo. Ga. Sonja jih je razdelila v dve skupini: eni so jezdili pod strokovnim vodstvom ge. Monike Zadnikar, drugi pa pod strokovnim vodstvom ge. Anke Bartol. Med ježo je bilo pri večini udeležencev opaziti zadovoljstvo in ponos. Njihovi obrazki so brez besed vpili: »Poglej me, jaham!« Preden smo se razšli, smo se spoznavali, se pogovarjali in načrtovali prihodnje aktivnosti ob dobrotah iz žara in kotla, ki so jih skrbno pripravili domačini. Manjkalo ni tudi pijače, ter seveda sadja, krekerjev in sladkih pregreh. Zaključili smo okrog 15.30. Menim, da je srečanje doseglo svoj namen in da so udeleženci odšli zadovoljni. Veseli bomo vsakega komentarja ali kritike, saj so le-ti podlaga za načrtovanje naslednjega takšnega ali podobnega dogodka.
Karmen Dajčman
|
