7.8.2011 smo se po predhodnih intenzivnih pripravah terapevtov, spremljevaljcev in vodje in uvodnem sestanku družin v Mariboru člani mariborksega društva Sonček zbrali v Elerjih.

Osem družin, od tega 5 prvič. Ravno pravo razmerje za izmenjavo izkušenj, uvajanje novincev in dobro vzdušje. Ker smo imeli na voljo samo en teden, smo se morali takoj lotiti dela, če smo hoteli obsežen program, ki je bil pripravljen, izpeljati v celoti.

Deset otrok s cerebralno paralizo in pet sorojencev je bilo število, ki je od terapevtov zahtevalo, da so se maksimalo angažirali od jutra do večera. Ker pa so bili terapevti in spremljevalci kot posamezniki in kot tim dobro pripravljeni, jim je uspelo. Otroci so se imeli lepo pri individualnih obravnavah v telovadnici s fizioterapevtko, v učilnici s specialno pedagoginjo, v bazenu s plavalnim učiteljem po Hallivicku, na konju. Predvsem pa so uživali pri skupinskih aktivnostih, za katere so poskrbele delovne terapevtke. Staršev ves dan skoraj niso videli, saj so bili tako oni kot starši ves čas zaposleni.

Na starše je največji vtis naredila šola za starše, bili so navdušeni nad predavatelji Jelko Bratec, Marijo Božič in Damjano Šmid  ter nad primerno izbranimi temami. Starši so imeli ves teden dovolj časa za izmenjavo izkušenj in informacij in za kakšen skupen sprehod ali potep. Takrat so uživali kot otroci, predvsem ko so kot otroci brskali po školjčišču in gledali, kdo je našel lepšo školjko. Ker pa morajo biti starši zgled otrokom, tudi njim fizioterapevtka ni prizanesla s telovadbo, za nagrado pa so si potem lahko privoščili odbojko.

Med načrtovanimi aktivnostmi je bilo za vso skupino, otroke, starše in terapevte, dovolj časa za skupno aktivno in sproščeno preživaljenje prostega časa. Ob zaključni evalvaciji smo ugotovili, da je bilo prijetno in koristno in da bi spremenili predvsem eno – podaljšali bi trajanje terapevtske kolonije za nekaj dni.

Fotoutrinki

Andreja Horvat