Zgodba najtišjih ur družine z otrokom s posebnimi potrebami ne prinaša temnih besed in žalostnih pogledov. Nasprotno. Za vsakim listom, ki ga obrnemo, se usuje svetloba. Srčna.

Avtorica ne postavlja v ospredje pedagoških, defektoloških ali medicinskih tem, s katerimi se soočajo starši otrok s posebnimi potrebami, pač pa svoj pogled obrača navznoter, v doživljanje matere, ki se sooča s težko življenjsko situacijo in v tem procesu »iz svinca pridobiva zlato« – najde smisel. Avtoričino iskanje zazveni v duši bralca kot odmev njegovega lastnega iskanja smisla v trpljenju in nakazuje pot k svetlobi na koncu predora. To je knjiga, ki je dragocena za vse raziskovalce te posebne pustolovščine, ki se ji reče življenje.


Mnenja o knjigi

Nada Polajžer je napisala knjigo o vsakdanjem življenju  in razmišljanjih matere, ki ima otroka z diagnozo cerebralna paraliza. Kot psiholog in psihoterapevt že več kot 25 let delam s starši, ki so se znašli v podobni situaciji kot Nada. Ko sem brala njeno knjigo, sem v besedilu videla vse njih, vsakega na svoj način in s svojimi specifičnimi skrbmi, pa vendar vse združene v ljubezni do lastnega otroka in pripravljenosti, da prepoznajo njegovo posebnost ter mu pomagajo, da se znajdejo v svetu, ki ne mara različnosti. Verjamem, da bodo mnogi dobili občutek, da  s pomočjo Nadinih besed tudi njihovi boji dobivajo dostojanstvo. Morda bo knjiga v pomoč vsem njim, še posebej pa strokovnjakom, s katerimi se srečujejo, da bodo bolje razumeli situacijo staršev in otrok v  družinah kot je Nadina.
E.Polster je nekoč dejal, da je vsako življenje vredno romana, vendar ga vsi ne napišejo. To je škoda, saj tako kot vsak otrok, ne glede na svoje sposobnosti in omejitve prispeva v svet, da postane drugačen in boljši, tako tudi osebno premišljene življenjske zgodbe  staršev  o soočanju z lastnimi težavami, dajejo upanje, smisel in vzpodbudo drugim v podobnem položaju.
Mislim, da bo ta knjiga koristna tako za starše otrok s posebnimi potrebami kot tudi (in še posebej) za strokovnjake, da bodo lažje dojeli, kakšen prispevek temu svetu dajejo starši, ki ne obupajo, ampak verjamejo v napredek in vrednost lastnih otrok.

Dr. sc. Irena Bezić, klinični psiholog in psihoterapevt

---

Sedimo za našo malo hišo: jaz, moj mož, v globokem vozičku zraven naju najin nekajmesečni Vid, pod mizo pa leži naš pes Mok. Nikoli ne bom pozabila tega prizora in svojih besed, takrat izrečenih možu: » Glej, smo kot družina iz reklame.«
Danes, šest let pozneje ... pa nismo! Nismo družina kot iz reklame, smo družina s s posebnimi potrebami. Drugačni. Sedimo za našo malo hišo, pri mizi, Vid zraven naju v vozičku, vendar ne več v globokem. In pod mizo naš pes Mok. Vmes pa potovanje od pekla do raja in nazaj. In spet in spet...
Resnično si želim, da to pisanje, kot ga imenuje avtorica sama, prebere čim več družin, takšnih iz reklame in takšnih posebnih, drugačnih ... kot je naša. Čudovito branje in potovanje ob njem.

---

... Moram pa priznati, da sem mnogo strani prebrala s solzami v očeh, razloge za to boš verjetno razumela ti sama še bolje od mene.
Čeprav sem vašo družino spremljala vsa ta leta in sem vedela, kako naporna so bila za vaju z Boštjanom, pa si nisem mogla predstavljati silovitosti vseh notranjih občutij in dilem, ki so bila s tem povezana. Med branjem sem kdaj pa kdaj prepoznala temo, ki sva jo v najinih pogovorih že načeli, a marsikaj od prebranega je bilo zame popolnoma novo in mi je pokazalo še druge razsežnosti življenja z otrokom, kot je Katka. Zato sem prepričana, da je lahko tvoja knjiga dragocena za vse ljudi odprtega srca: tako za starše otrok s posebnimi potrebami kot tudi za nas, starše »normalnih« otrok in vse druge ljudi, ki si želimo sprejemati drugačne, pa tega pogosto enostavno ne znamo in ne zmoremo.

Mira Petrovič

---

Končno. prebrala. navdušena. zelo odkrito napisano, besedilo me je mestoma močno prevzelo. -- sem in tja je kaka vrzel ali preskok, pa kaki jezikovni popravki, manjkajoče vejice ... tokrat sem svoj lektorski instinkt namreč izklopila, da sem lahko sledila zgodbi. kot celota daje neverjeten vpogled v tiktakanje materinega (=tvojega) srca in sveta, v tvojo osebnostno rast. in še nekaj nenavadnega: kljub "težavni" zgodbi, bralca ne zamori. kar se mi zdi precejšen dosežek.

Ljuba Črnivec

---

• Fotoutrinki iz predstavitev knjige Najtišje ure v OŠ Gustav Šilih, 8.12.2011

KNJIGO LAHKO NAROČITE PREKO SPLETA:
http://www.mohorjeva.org/knjiga.php?id_knjiga=787