Organizirali smo prvi vikend varstva za naše člane društva. Namen programa je organizirati mini kolonije oz. tabor za mladostnike že med šolskim letom.

Vsi se zavedamo, da tudi starši naših članov s cerebralno paralizo in sorodnimi invalidnostmi tu pa tam potrebujejo tudi čas zase, da gredo kam po »svoje« in da doživijo konec tedna v sproščujoči obliki. Vendar se vedno pojavi vprašanje, kam nameniti otroka/mladostnika med svojo odsotnostjo, osebo, ki je odvisna od tuje pomoči in nege. In temu je namenjen bil program VIKEND VARSTVA, ki se v svojem konceptu približuje konceptu iz tujine, t.i. respite care, ki pomeni začasno. Laično rečeno, gre za sistem »hotela«, kjer je uporabnik deležen kvalitetnega preživljanja prostega časa z ustrezno podporo (strokovno, medicinsko, socialno interakcijo).

Imeli smo se lepo! Z našimi člani smo veselo ustvarjali iz krep papirja, udeležili smo se družabne prireditve v središču mesta, obiskali smo bližnji kinematograf, privoščili smo si kepico sladoleda. Tudi športno smo se rekreirali, metali žogo na koš, pohajkovali po mestnih ulicah. Sporočamo, da si želimo tudi prihodnjih programov vikend varstva, saj so tudi naši starši ob tem  ponosni na nas, ko nas opazujejo, kako odraščamo in se trudimo biti čimbolj samostojni in enakovredni mladi ljudje v lokalnem okolju. Biti opažen in biti vesel, tega si želimo VSI!

• Fotoutrinki

Dnevnik vtisov

VIKEND VARSTVO
8-10. maj 2015

Pa je prišel težko pričakovani čas za izvedbo prvega termina VIKEND VARSTVA, ki ga je organiziralo naše društvo Sonček-MDCP, skupaj z zaposlenimi in prostovoljci. Namen programa je organizirati mini kolonije oz. tabor za mladostnike že med šolskim letom. Vsi se zavedamo, da tudi starši naših članov s cerebralno paralizo in sorodnimi invalidnostmi tu pa tam potrebujejo tudi čas zase, da gredo kam po »svoje« in da doživijo konec tedna v sproščujoči obliki. Vendar se vedno pojavi vprašanje, kam nameniti otroka/mladostnika med svojo odsotnostjo, osebo, ki je odvisna od tuje pomoči in nege.

In temu je namenjen bil program VIKEND VARSTVA, ki se v svojem konceptu približuje konceptu iz tujine, t.i. respite care, ki pomeni začasno varstvo – ki pa ni pogojeno z odločbo ali trajnim varstvom. Laično rečeno, gre za sistem »hotela«, kjer je uporabnik deležen kvalitetnega preživljanja prostega časa z ustrezno podporo (strokovno, medicinsko, socialno interakcijo).

Nameščeni smo bili v Domu Antone Skale Maribor, ki je nekaterim našim članom že dobro poznan, saj se nahaja poleg OŠ Gustava Šiliha, šole s prilagojenim programom. Petkovo popoldne je bilo namenjeno privajanje na okolje, medsebojnemu spoznavanju, malo smo se rekreirali, zvečer pa sproščeno klepetali ob glasbi.

Sobota dopoldne je bila namenjena ustvarjanju metuljev iz krep papirja, kjer je prišla do izraza naša ustvarjalna žilica, po kosilu pa smo se namenili z mestnim avtobusom v center mesta. Vožnja z avtobusom je bila za naše člane na invalidskih vozičkih še posebno veselo doživetje, saj jim je tovrstna oblika transferja v vsakdanu pogosto onemogočena. Na tem mestu se zahvaljujem šoferju, ki nam je strokovno in potrpežljivo omogočil dostop v nizkopoden avtobus. Uff, kako daleč in utopično pričakovati čas, ko bo vožnja z mestnim avtobusom pri nas zares vsakodnevno dostopna za vse in brez radovednih pogledov ter neumestnih vprašanj ter začudenih pogledov, ko se oseba na invalidskem vozičku prevaža na avtobusu.

V središču mesta se je odvijala prireditev ob 70-letnici časnika Večer, katero smo se tudi udeležili. Veselo smo prepevali in plesali ob spremljavi glasbene skupine Čuki, nismo pa pozabili na kepico sladoleda. Po preplesanem smo se odpravili v bližnji kinomatograf, kjer smo si vsi skupaj ogledali aktualen film, poln akcije in adrenalina. Naši fantje so se zelo vživeli v igralčeve vloge, kar so izrazili z smehom in vzkliki med filmi. Po ogledu filma smo se ponovno peljali z mestnim avtobusom do naše nastanitve, kjer nas je že čakala kuharica z večerjo. Vse pohvale kuharski ekipi, ki je z domačnostjo pripravljala hrano in nas razvajala kot v hotelu; sploh sladice so nam teknile po doživetem dnevu smo se udobno namestili v skupni prostor in se sproščeno pogovarjali, nekatere pa je kaj hitro premagal spanec.

In hop, že je tu nedelja! Po jutranjih aktivnostih smo se odpravili na sprehod do bližnje lokalne radio-televizijske hiše. Šment, če nam kdo tu pa tam očita, da smo počasni kot polži, smo tokrat bili prehitri! Namreč, ta dan je bil dan odprtih vrat obiskane televizije, vendar so nam prijazno pojasnili, da se vrata za obiskovalce odpirajo šele popoldne. Pa nič ne de! Na sprehodu nazaj smo se ustavili še na soku in sladoledu, nakar smo se vrnili v že poznano zavetje. Sledila je bralna urica, v kateri smo zavzeto poslušali prigode 5 prijateljev. Omenjena zbirka knjig je res super, tudi doma bomo prosili starše, da nam prebirajo njihove pustolovščine. Sledilo je podelitev pohval udeležencem za sodelovanje in stiski rok. Sledilo je kosilo in odhod domov; polni vtisov pričakujemo naslednje vikend varstvo!

Lahko zaključimo, da je program vikend varstva uspel, za kar je zaslužna dobra ekipa Sončka, s svojimi zaposlenimi in prostovoljci. Prednost je v tem, da gre že za izkušen kader, saj že vrsto let izvajamo programe terapevstkih-zdravstvenih kolonij v obmorskih letoviščih; društvo pa organizira čez leto tudi različna srečanja, piknike in izlete, ob katerih se imamo člani priložnost spoznati.

Ob vsem tem je pomembno zaupanje, ki ga otrok/mladostnik razvije do nas zaposlenih, pa čeprav je to le bežen objem ali velik nasmeh. Otrok se z našo podporo uči samostojnosti, življenjskih pravil in vsakdanjih opravil. Pogostokrat se ugotovi, da otrok zmore več kot starši mislijo in mladostnik se počuti enakovredno v družbi sovrstnikov ter mu vsako novo opravilo predstavlja izziv, da ga zmore opraviti. Kot soustvajalka vikend varstva se čutim izpopolnjeno, vesela sem, da sem spoznala udeležence v realnem vsakdanu, njihove značajske poteze in navihanost, zdravo trmo. Lepo je opazovati reakcijo udeležencev in kako malo je včasih potrebno, da jim polepšaš dan in spoznanje, da jim nam vsakdanje stvari pomenijo ogromno. Družba je v novejšem času že ogromno storila za vključevanje gibalno oviranih oseb v vsakdanje življenje, okolje se ustrezno prilagaja, ljudje nam znajo prisluhniti. Ni nam cilj, da bi ljudje na nas gledali pomilujoče, ampak da nam ponudijo roko, da premagamo ovire vsakdana.

Zapisala: Anja Rešeta